Čas je tisti, ki je v mene ujet
in ne obratno
če mene ni,
se tudi čas razgubi
razrahlja
izpuhti.
ni je ure, ki bi ga ujela,
nazaj na steno pripela,
če mene ni.
Reka casa tece, ura tik taka
svoje sekunde
Kaj ostane?
Bezni spomini,
custva, ki bledijo,
zapisi - pisanja in slike
krhke kot travne bilke.
in ne obratno.
Če mene ni,
se tudi čas razgubi,
razrahlja,
Ni je ure, ki bi ga ujela,
Radosti otroštva
Naj preštejem radosti mojega otroštva
Imela sem streho nad glavo
Imela sem svojo posteljo
Imela sem svojo jutranjo šalco kruha in mleka in če je bil dober dan je bila na vrhu smetana posneta z mleka, posuta s sladkorjem.
Imela sem babičin objem, ko sem ga potrebovala.
Svež paket oblačil vsako poletje in vsako zimo.
Lahko sem pomagala pri sejanju in sajenju vsak začetek maja in plela ter zalivala, tako da smo imeli svežo zelenjavo poleti in jeseni.
Igrala sem se ob potoku, ki je prečkal naš vrt.
Poslušala veter, ki se je igral z vejami.
Dolgi jutranji sprehodi, ki so vodili skozi gozdove, ob postanku pa topel čaj, sendvič s pariško in kakšno jabolko.
Regrat, gobe, maline, borovnice in kostanji.
Regratova solata zmešana s še vročim krompirjem, zalita s toplimi ocvirki pomešanimi s kisom.
Gobe smo spražili (dedki, turki in sploh lisičke) ali spohali ( jurčki in marele), preostanek pa vložili v kis ali posušili štorovke za v juho.
Iz malin in na vrtu gojenega ribeza smo naredili sirup in ribezovo vino.
Borovnice smo preprosto pojedli.
Iz bosanskih sliv je babica skuhala đem in marmelado.
Tako smo lahko naredili torto: ohlajena polenta oblikovana v okrogel kolač, v sredini prerezana in napolnjena z marmelado.
Kostanje pa smo spekli zadaj na vrtu, v stari ponvi v katero je dedek navrtal luknje.
Dedkovo in babičino nabiranje suhih drv za zimo, med tem ko sem se jaz igrala sedeč ob kakšnem starem štoru, listi ,vejice in tista tenka trava, ki se najde samo v gozdu.
Sonček, ki je segal skozi liste vej in božal moje gozdne zgodbe.
Opazovanje dedka, ko je risal ali zabijal ali delal karkoli v hiši in okoli nje. Jaz pa kot mali pomočnik plešem okoli in da nisem v napoto me dedek pošlje po šraufnciger pa kladivo ali pač karkoli.
Njegov ponosen obraz, ko je delil praznično potico. Njegove zgodbe o poteh ki jih je prehodil v mladosti, ljudeh, ki jih je srečal v svojem življenju.
Tišina v temnici, kjer je v rdeči svetlobi samo ura merila sekunde osvetljevanja razvijajočih se fotografij. Razvijalec, voda, fiksir in mirne natančne babičine roke.
Hitenje na zadnji avtobus v nedeljo, da naju odpelje v dolino, pa vendar trenutek ko se ustaviš, čutiš zahajajoče sonce, njegovo temno svetlobo ki obarva meglo v dolini v vijoličasto oranžno morje iz katerega segajo oddaljeni hribi kot otoki. Trenutek, ko vse preprosto je, ko ni vprašanj, ko zgolj si.
Za novo leto velika riževa čokolada, pomaranče in knjige o živalih.
Zvečer pa risanka malo pred pol osmo, vroča kuhinja kjer je babica zakurila v peči na vso moč, tako da se segreje še kopalnica. Bana do polovice polna kadeče se vode in v njej jaz.
Žvižgam si in pojem, dokler ni voda že skoraj mrzla in me babica že vso nagubano končno potegne ven.
Še pravljica za lahko noč in ob osmih se luč ugasne.
Nikoli napisana zgodba o Babici
Čaka me toliko vsega. Pospravljanje sob, duše, pisanje o babici, ki ga nikakor ne začnem, kot da zgodba še ni dozorela. Na pamet mi padejo samo faktografski podatki, ki pa ne povedo nič ali zelo malo, premalo. In če zgodbe ne napišem, kdo jo bo potem? Kdo ve več o tej moji babici? Ta majhna drobna sključena topla ženska si zasluži svojo zgodbo.
Italijanščina v prvem razredu osnovne šole, pa vprašanje papanu: »Papa kdo je nasul vso sol v morje, da je tako slano?« Selitve v otroštvu, ki so jo pripeljale tudi v Šentjur, kjer so viničarji rekli otrokom da se naj ne igrajo s temi prišleki, ker prav gotovo ne govorijo po naše in so Serbi, pol čez nekaj časa ko so se primorski otroci navadili vleči po štajersko so pa bili že v redu, pol so pa že bili »naši« in seveda tudi ušivi, ker so pobrali vse viničarske uši. V pesniškem potoku je skoraj utonila, ko so iskali potočne rake. Od takrat dalje ni več plavala. Med tednom glavna jed mleko in polenta, meso zgolj ob nedeljah. Pohvala od vaškega učitelja pred vsemi otroci, ko so pisali tedenski jedilnik. No poglejte jo to našo Lidijo. Mleko, polenta, mleko, polenta… pa kakšna okrogla in rdečelična zdrava deklica je.
Včasih je koga tudi nažgala, če jo je preveč jezil. Poletne počitnice na majhni kmetiji nad Zagorjem pri njeni stari mami. Pasla je krave, ena majhna je bila še posebno nagajiva. Še njenemu očetu je večkrat ušla in takrat se je drl na kravo, ti prokleti hrvaški buš, pridi nazaj, ko jo je lovil čez strmine. Lidijina stara mama je bil majhna drobna in pri osemdesetih skoraj popolnoma slepa, pa vendar je z odločnim glasom komandirala celo kmetijo. Do vode je bilo dve uri hoda. In smetano je Lidija dobila samo na skrivaj, zgodaj zjutraj ko se je je usmilila dekla in ji jo prinesla. Smetana se je hranila in spreminjala v maslo, ki sta ga teta in stara mama menjali na oddaljenem trgu za tako zaželeno kavo.V družini je bilo pet otrok. Lidija je bila najmlajša. In če so bili otroci zvečer pozni, so se strahoma bližali domu. Starejši bratje so mali Lidiji rekli, daj Lidija, ti pojdi prva, ti si najmanjša, tebe ne bodo tepli. Pa je poslušna majhnost šla prva skozi vrata. Seveda jih je dobila po zadnji plati. In ko se je mamina jeza že skadila na njej, so preostali hitro smuknili noter. Mali Lidiji se je pa to tako zamerilo, da tega nikoli ni pozabila.
Ta nekoč najlepši in najčistejši alt pri mariborskih sokolih, sedaj mirno počiva ali pa spet poje, pleše in meša fantom glave kdo ve kje.
Dedek - Leše
Mrzla zima je tu na Lešah, trosi me, že kak teden je vse zmrznjeno. Avrelij? A paziš? Pride kdo?
Ne, daj hitro! Zvrnem se čez plot, se skoraj zataknem na bodicah in sežem v smeti. Včasih je kak kos.. Brskam, nekaj gnilega se mi prilepi na prste, obrišem ob hlače in iščem dalje, kakšno na pol ogriženo jabolko? Da bi le bilo sadje. Bejži, Tona gre!
Skočim nazaj, padem na kolena, spet si odrgnem dlani na kamnih in že beživa.... Trda je ta zima, še v šolskih smeteh se komaj kaj najde. Pogled mi uide v hrib proti cerkvam. Taki mali, luštni sta (enkrat ju zrišem), v smeteh pa nič, požrešni far vse sam požre ali pa njegov bog. Mati še gre včasih tja ob nedeljah. Zakaj neki? Da ga prosi za odpuščanje? Za kaj? Za lačne otroke?
Kje je bil, ko sem ga vžgal..... da so se mu noge zložile in se je skolental dol po stopnicah... Najprej ga je Avrelij, manjši je pa si le upa. Pa je hudič še kar kričal, da nas bo vse pobil in je mahal po mami. Pa sem ga še jaz, da se je le zložil. Hropel je in klel tam doli, sam sebi nekaj v brado, potem se je pa le pobral in izginil v noč.
Od takrat dalje se ni več prikazal, so pa prišli neki drugi in mati je neko jutro rekla: Gremo. Pobrali smo vse kar smo lahko nesli, se zložili na voz in smo šli. In smo tu. Prvih nekaj mesecev je kar šlo. Mati si je sposodila šivalni stroj in šivala cele dneve, mi smo hodili v šolo. Olga, ta starejša, se je že vozila v Prevalje, kjer je hodila v srednjo meščansko, mi ta mali pa smo se dopoldne odpravili v šolo, popoldne pa smo se klatili po gozdovih. Avrelij, jaz, pa Franček. Franček se tako bolj počasi vleče, pol ga je trdega, ker je imel neko bolezen, mislim da ji je mama rekla otroška paraliza. Pavlo smo običajno pustili doma, kaj naj z deklino v gozdu, vsega se boji, vsepovsod kaj vidi.... Štefka, ta mala je pa itak samo v postelji, vedno kreha. Pa so spet prišli neki ljudje, mama je rekla da z zadruge in so ji odpeljali šivalni stroj. Zadružni dolgovi so odnesli šivanje in odnesli našo hrano. Kje je bil bog takrat, da bi jih vžgal in bi mami ostal šivalni stroj. Ne grem več, v cerkvi ga ni, tu ga ni, nikjer ga ni........ Olga je nehala hodit v meščansko, zdaj dela v tovarni, mogoče kaj prinese....... pridi Avrelij, greva domov. .....Zebe me. Ja, ja... je že dobro, saj mene tudi..... bo že...
Zvezdno nebo
Reka, ozek pas trave, tu in tam kakšna stara hruška, kozolec in poleg bivšega svinjaka še hiša. Dolga in nizka, na eni strani omejena s cesto, ki vodi v hrib v Trbiž, na drugi strani leseni gank, ki se dviga nad travnikom in šumenje reke, ko pada čez jez.
Hiša je skoraj prazna. Sobe imajo zame nenavadna imena. Veliki sobi, kjer je lončena peč, obdana s klopjo, pograd, stara ura s kukavico, poleg nje še invalidski voziček in še velika miza, pravijo hiša. Spalnica je kamra, manjša spalnica, za goste je hiška, no zgoraj pa so jasno dile. Povsod je tema, razen v kuhinji. Velika je, z veliko pečjo, ki ima tudi kotel za vodo. Ko se tu zakuri, je vsa hiša topla. Stene bele, tla pokrita z rumenim linolejem, Na steni še velika črna kovinska vrata za kurjenje v lončeni peči, nekaj omar. Najdeta se celo nov štedilnik in hladilnik. Tekoče vode ni. Koln kišta nasproti peči, na drugem koncu kuhinje pa veliko okno in vrata,ki se odpirajo na gank. Tu v tem kotu je tudi kuhinjska miza in še ena lesena klop. Oguljenost starih stolov so letos prekrili z novo barvo. Sploh se vse belo blešči.
Za mizo sedi svetlolas fant, suh, pa dolg, kakih osem let star. Počasi premika delčke sestavljanke po mizi. Kam že?
Sama sem se spravila na koln kišto. Tu blizu peči je še toplo, čeprav ogenj počasi ugaša.
Listam po orumeneli knjigi, ki sem jo našla na dilah. Guliverjeva potovanja. Večerjo sva že zdavnaj pojedla. Ta malega je treba še prepričat, da si bo umil noge. Pa vem, da bo spet cirkus in prepričevanje. Njegovi izgovori in moje grožnje. Ne da se mi. Še govorit se mi ne da, kaj šele dret.
»Boš pospravil počasi, čas je da si opereš noge, pa greva spat,« vseeno poskusim počasi.
» Kaj misliš, da zdaj delata?« dobim nazaj.
»Ne vem, valjda plešeta in pijeta in se smejita skupaj z drugimi. Daj no pospravi.«
» Ne da se mi. Nič se mi ne da. Pa saj lahko rečeš, da sem si jih umil no, kdo bo pa vedel.«
Zrem v temo zunaj.
Kmalu bo polnoč.
Tema, tišina, prineseta spomine na tiste čase, ko je bila »hiša« polna otrok. Prišli so pet staremu atu za božič, njemu pa se je čeljust od ganjenosti tresla in oči so bile polne solz. S hripavim glasom je včasih poskušal zapet zraven. Sedel je na vozičku, njemu na kolenih pa majhen fantiček.
Stara mama je objela nekaj najmlajših in pela skupaj z njimi. V kotu nad mizo je bila jelka, na mizi pa polno krožnikov s čokolado in keksi.
Ahhhhh, no tisto je bil božič, danes je novo leto. In tisti fantiček na kolenih je sedaj ta isti ob mizi.
Odložim Guliverja
» Ok, pusti vse tako kot je, bo že počakalo do jutri. Obuj se, greva.«
»Kam?«
»Ven.«
V hiški je v omari še ena škatla z žabicami, petardami, ki skačejo. Vzamem škatlo, vžigalice , se ogrnem v jakno, pobašem še malega in ven.
Zunaj naju je pričakala jasna noč, nebo posuto z zvezdami. Nikoli prej ni tako žarelo.
»Glej jih! Glej jih, koliko jih je, se mali smeji in se vrti od sreče. Reka poje svojo pesem in midva pleševa po cesti v soju sanjskih žarometov. Lepo je. Smejiva se kar tako in loviva naokoli. Še nekaj žabic odskaklja ob pokih. Nekje daleč se oglasi zvon. Polnoč. Dvignem malega dolgina in ga stisnem k sebi. Enga lubčka dobi na lica. »Srečno mali.«
Zvezde so bile tisto noč tako blizu, božale so naju, kot da bi nekdo poslal pozdrav od daleč. Ko že drugih živih ni bilo nikjer.
Nikoli več se mi ni nebo tako na široko nasmehnilo, ali pa se je in mene ni bilo zraven.
Mogoče je pa spet čas, da ga grem obiskat. :)
Spomin (Oče)
v mehkobi poletnega cvetja,
skrit za makom,
pokrit z modro zvončnico
negiben
tekla je
tekla mu je nasproti
iskala pogled
zapletala se je v travo
spotikala ob koreninah
veje so ji mršile lase
se bo zganil,
da ga bo prepoznala?
ji bo kaj podoben?
bo velik?
se ji bo smejal?
jo bo objel?
jo bo dvignil visoko?
kam bosta šla?
po potkah ozkih
po stezah sveta?
mine 18 let
ko bi jo naj pogledal,
je oči upiral v tla.
mencal je
tiho vprašal
bi šla?
brat, zelena katrca
hitri ovinki
velika hiša
velika ženska
majhen fant
se v zadregi smeji
si ti Jožekova ljubica?
zajci v zajčnikih
zajec na krožniku
sok rdeče pese
kapne z mojih vilic
in prebode mizo.
Od boga pozabljeni otroci,
v telesu šestletnikov, shujšani in onemogli, obvezani, drhtijo, izmučeni, s slepimi očmi strmečimi skozi okno, mežikajoči, se poslavljajo in stežka odhajajo.
»Saj ne vem, sem še živa, ali se mi samo zdi« – je rekla v trenutku prisebnosti.
»Si, babica si, takole na pol, tanka nitka te še drži tukaj.«
Čas izgine, dan se raztopi v polmrak, kikirikanje petelina iz ročne ure zjutraj ob osmih, jo opomni, da je še en dan,
bolečina pa pošlje v naslednji trans, kjer vpije- »Mama odpri mi vrata«.
Vice so že tu, na zemlji – Dom upokojencev – bolnišnični oddelek, 2 nadstropje, soba 202.
In je šlo, vse, porumeneli plastični krožniki, večerno petje s sestro, brati in starši ob mizi, pretep v osnovni šoli, šivanje oblek (predelava starih) za nedeljsko promenado, krivica ob ocenjevanju nemških pisem na šoli –pri Legatu, zapeljevanje fantov na plesih, dan, ko je prvič uzrla suhega visokega fanta na starem mostu, ko mu je veter mršil kodrasto grivo in je rekla, ne tega hohštaplerja pa ne, padanje z otrokom v obcestni jarek, skupaj z bombami, prehranjevanje na karte – ena žemlja za otroka, dva kosa kruha za odraslega in mast, ki ji jo je ukradla lažniva trgovka, celodnevno - nočno pozno rojevanje prvega, na kmetiji, kjer je prosila o bog vzemi me k sebi, oblačila spakirana pri vratih, čakajoč na nočni odhod, izsiljeni Heil , vendar je pokora dvignila napačno roko, kjer Siegfried ne bo Siegfried, kakor so ukazali Nemci in je zato sinko, v temo spomina je odšel tudi drugi otrok Ladko, bister fant, ki je strgal apno s stene in ga jedel (glej mami, jo je poklical z žarečimi očmi in izpustil stekleni kozarec, da je padel na tla in se razsul na koščke), umrl zaradi takrat pomanjkljivo usposobljene medicine.
